AMAZONKA

Amazonka kamor seže pogled.

Reka, ki jo v večini vsi poznamo kot Amazonko v resnici tekom svojega toka zamenja kar nekaj imen. Izvira visoko v  peruanskih Andih. Na tromejo Peru-Kolumbija-Brazilija priteče pod imenom río Solimões in je že široka za dober piranski zaliv.

Gnača na sosednji ladji.

Izplula sva iz Tabatinge, brazilskega naselja, ki skupaj z kolumbijsko Leticio tvori  pravo mesto ločeno s mejnim prehodom. Kakor je bilo pričakovati sva v Tabatingi naletela na presrečne Brazilce, ki pa na žalost za bregove Amazonke iz ekološkega vidika slabo skrbijo.
Po strogem carinskem pregledu (pregledovanju vsega kar sva imela sabo), sva se vkrcala na ladjo med prvimi. Tako sva si uspela priboriti (by lonly planet) najboljšo pozicijo za montiranje visečih mrež.

Smisel življenja...

Soseda na levi.

Vendar najino veselje ni trajalo dolgo, saj so se ostali potniki kmalu pričeli vrivati med naju, nad naju, pod naju etc. Kar na enkrat je bilo na krovu vsaj 100 odraslih  in še vsaj enkrat toliko otrok. Gneča je bila vredna marsikatere fotografije.

Uživancija je bila popolna. Visenje v mreži na leni, mogočni reki, katere bregovi so veliko bolj naseljeni kot sva si sprva predstavljala. Ladja na reki prevzame funkcijo avtobusa.Vsake toliko zapelje v kakšno manjše pristanišče. Natovori npr. telegrfske stebre in raztovori gazirane pijače, ljudje se vkrcajo ali izkarcajo.

Draga vas domača.

V štirih dneh plutja sva drvela mimo mestec in manjših vasi. Domačije so skromne, a električna napeljava dosega tudi najrevnejše.

Prevozno sredstvo.

Pravi kmeti :)

Ob sončnem zahodu...

Območje ob reki je poseljeno z pretežno indijanskim prebivalstvom. Plemena, ki so se nekoč preživljala izključno z lovom in nabiralništvom, pa se danes že mešajo z novimi priseljenci z drugih delov Brazilije. Belci so Amazonijo naselili zaradi gospodarskih razlogov. V obdobju, ko je bil kavčuk pomembna surovina, so ljudje drli v porečje in tu tudi obogateli. Danes, ko so kavčuk nadomestili z umetnimi materiali, se večina ljudi preživlja s ribolovom in skromnim kmetijstvom na naplavnih ravnicah.

...in ob sončnem vzhodu

Vreme je bilo muhasto. Ponoči tudi nekoliko hladno. Najhuje je bilo v popoldanskih urah, ko je tropsko sonce močno pripekalo in grelo našo bogo železno ladjo. Sopara se je vlekla kot meglica po palubi. Oblaki so se začeli zgrinjati še pred sončnim zahodom. Dež se je vlil s tako močjo, da je kljub zaščitnim zavesam na ladji nastal pravi potok. Po nevihti se je ozračje nekoliko ohladilo. Lažje je bilo zadihati. Zadnji dan, ko smo se že približevali Manausu dežja, ki bi pregnal soparo in tudi mrčes, ni bilo. Ob 18h, ko je sonce zašlo, so ladjo napadli vse mogoči insekti. Tudi do 10cm veliki hrošči so nama oteževači dostop do wc-ja in komarji ter vešče normalno dihanje. Na najino presenečenje, sva bila edina, ki sva se pustila motiti .Domačini so kljub invaziji na palubi brez težav kartali pozno v noč.

Encontro das aguas.

Le dobro uro pred Manausom, po 1150km vožnje smo le dospeli do prave Amazonke. Tu se namreč združita veliki reki río Solimões in río Negro. Obe skupaj tvorita reko Amazonas. Sotočje teh dveh rek je prava turistična atrakcija. Zaradi različne temperature in Ph-ja pride do mešanje voda šele po dobrih 5km. Razlikujeta se tudi v barvi, tako je pojav že na daleč opazen. Kisla reka río Negro je mrtva reka. Njeno porečje pa neposeljeno.