POT DOMOV

Najino potovanje se ni končalo v Venezueli. Čakala naju je še dolga pot do Bogote.

Ker nama je nažalost pregorel fotoaparat in ker sva že bila naveličana neprestanega fotografiranja, slik ni.

Je pa ogromno lepih spominov, zaradi katerih se bo treba na rdeči kontinent še vrniti!

MORJE...

Tropska nevihta.

VIP sedeži.

Po dolgih vožnjah ter cestnih pripetljajih, sva končno le našla pot do Karibov. Venezuela razpolaga kar z  2800 kilometri rajske obale, če odštejemoo ekološko neozaveščenje. Pa vendar, je dostop do določenih predelov z javnim prometom velikokrat omejen. Razlogi so banalni. Odplaknjene in slabo vzdrževane ceste, podrto drevo, pokvarjen avtobus etc.. Ob živce te spravi, da za vsako odpravo nevšečnosti, potrebujejo vsaj teden dni. Tudi v viških poletne seone. Tako pač je. Domačini so temu prilagojeni. Pojasnili so nama, da v tej državi pač nobenega nič ne briga :) 

Ni nama ostalo drugega. Prepotovala sva celo Venezuelo po dolgem in počes. Se švercala na avtobusih, se vozila v avtobusni kabini, stala v vrsti štiri ure in šele nato kupila karti za trajekt, plačala davke za Hugota in tudi za Chaveza etc.. Skratka, na koncu sva le uspela pripluti do Isle Margarite.

Ola ola...viene la ola !!!

Body surfing

Nekoč ena glavnih destinacij evropskih turistov sedaj prepušča svoje čare "kolikor je od njih ostalo" predvsem domačemu turizmu. Znamenite plaže, ki lahko in tudi so konkurirale Maldivom, so edini biseri otoka, kjer sva se lahko od vseh malo nelogično smešnih situacij popolnoma odklopila.

Playa Caribe.

V prijetni atmosferi Patrick hostla, katerega lastnik je prijazen Irec, sva spoznala nekaj ostalih turistov ter se skupaj z njimi podružila, delila izkušnje in preživljala temne urice. V socializmu namreč kljub naravnim bogastvom, varčujejo na elektriki. Ob večerih tu pa tam prekinejo dovod električene energije :)...da se ljudje preveč ne navadijo na materialne dobrine.

Gneča se vali proti plaži.

Caracas, eno najbolj nevarnih mest na svetu.

Obleas (njihove palačinke).

CIUDAD BOLIVAR

Pa'lante comandante.

Mesto požrešnih starih ameriških avtomobilov je poimenovano po največjem ameriškem heroju Simonu Bolivarju. Leži ob tretji največji reki Južne Amerike. Orinoko izvira v Gvajanskem višavju. Reka je pomembna prometna povezava ter vir hrane. Glede na svoj močan pretok, je izjemno hitra, kar otežuje prečkanje reke in plovbo samo.V mestu sva se znašla, saj je pomembno prometno stičišče in izhodišče za ogled turističnih atrakcij. Ena izmed teh je delta Orinoka, polna eksotične flore in faune. Najpomembnejša naravna znamenitost je prav gotovo slap, katerega padec vode je najdaljši na svetu. Slap Salto Angel, je gotovo vreden obiska, a ker nisva imela dovolj časa in tudi denarja (za 2 dni računajo čez 200€), sva ga pustila za naslednje potovanje :)

Reka Orinoco.

Fresh fish my friend.

Stari del mesta je zgodovinsko obarvan, park ob cerkvi na vrhu mesta pa je idealna priložnost za počitek ali za umik s sonca. Kolonialna infrastruktura in mirne ulice v centru mesta, so kot raj med preostalimi deli mesta, ki se dušijo v prodajalnah in kaosu na ulicah.

Mestna hiša.

Socialismo o muerte.

V mestu sva se na koncu zataknila več kot sva planirala. V socialističnem režimu je namreč pomembno, da je povpraševanje večje od ponudbe. Tako, sva čakala dobra dva dni ob 6-ih zjutraj na avtobusni postaji,da sva dobila proste sedeže na avtobusu.

Indijanski otroci z ulic uživajo ob gledanju javne televizije na avtobusni postaji

Pa vendar, vsaka izkušnja na koncu nekaj šteje. Ni boljšega taksija kot stari ameriški chevrolet Malibu. Vožnja je udobna, kot da bi sedel doma na kavču.

Cuba...quiero bailar la salsa :)

GRAN SABANA

...Y CUANDO ESTUVIMOS POR VENEZUELA

Dežela telebajskov.

S težkim srcem sva se v Manausu poslovila od prijateljev in se odpravila po makadamski poti čez ekvator. Boa Vsta, glavno mesto najsevernejšega brazilskega departmaja, je od Manausa oddaljeno dobrih 800km. Prevedeno v času: 19ur + postanki. Pot je bila mukotrpna. Še posebej zaradi smrdljivega dixija v zadnjem delu avtobusa. Drevesa so bila vedno nižja in na končni destinaciji prešla v travo. V Boa Visti sva zamenjala denar in se z pokom dolarjev odpravila proti eni izmed redkih še obstoječih socialističnih republik. Prečkanje meje je bilo presenetljivo enostavno.

Republica socialista de Hugo Chavez.

Being on the low budget can be fun.

Prva misija v Venezueli je bila menjava denarja na črnem trgu. Venezuela, kot nekoč vse socialistične države, se zapira. Turisti niso dobrodošli, tujie valute niso dosegljive in denar v svetovni monetarni politiki ni veljaven. Venezuela je tudi precej draga država, še posebej če se na potovanje podaš brezglavo. Vsak dvig na bankomatu ali pri bančni uslužbenki namreč 3x preplačaš. Bolj predstavljivo povedano, za 1$ uradno dobiš 3 bolivarjane, na črnem trgu pa kar 9. Ker sva midva imela dobre informacije o situaciji, sva s seboj prinesla dolarje in te tudi dobro menjala na skoraj legalnem črnem trgu. Največji problem je predstavljalo shranjevanje denarja. Ker sva imela namen v Venezueli ostati skoraj mesec dni je bilo denarja za cel pok. Tega pa je težko skriti in to še posebej v eni izmed najnevarnejših držav na svetu.

Winnetou jaha peš :)

Pokrajina Gran Sabana je izjemno lepa. Res škoda, da državni sistem ne pusti promoviranja in da je turistični obisk nizek. Kaj hitro, ko sva se privadila na valuto, sva ugotovila, da je inflacija zelo visoka. To nama je prekrižalo kar nekaj načrtov, saj gotovine ne moreš dvigniti.Vseeno sva si uspela vsaj na daleč ogledati vse naravne lepote, ki jih  dežela ponuja.

Območje je svetovno znano po tepujih - mizastih gorah. Roraima, največja izmed vseh se dviguje čez 1000m visoko nad pokrajino in predstavlja velik izziv vsem pohodnikom, ki bi radi raziskali eno izmed najstarejših površij na našem planetu.

Roraima.

Čeprav sva videla že na tone slapov po vsem svetu, so naju venezuelski še posebej očarali. Na prvega (najbolj znanega) sva naletela v Quebradi de jaspe. Voda se je razlivala po kričeče rdečih skalah in prijetno hladila najine podplate.

Vsak slap je bil zgodba zase, voda pa povsod drugačne barve.

Quebrada de Jaspe.

Yuruani falls.

Nad slapom :)

Muhasto vreme.

Relaksacija.

MANAUS

Zaščitni znak Brazilije.

OUTRA VEZ BRASIL !

Manaus je z več kot 2.000.000 prebivalci eno izmed 21-tih milijonskih mest v Braziliji.

Mestne stolpnice so se pred našimi očmi, po dobrih štirih dneh ladje, prikazale kot fatamorgana. Mlado mesto, ki leži v samem osrčju pragozda, se je začelo razvijati načrtno. Brazilsko gospodarstvo je novim priseljencem namreč omogočalo nižje davke in takojšnjo zaposlitev. Tuje investitorje, pa je Brazilija privabila z odprtjem brezcarinske cone. Prav zaradi tega, ima danes Manaus eno večjih pristanišč na svetu. Pristaniški delavci, pa čeprav  mesto leži več kot 1000km od morske obale, neprestano nakladajo in razkladajo kontejnerje

Seja bem vindo a Manaus.

.

Eu e Heliene.

Mesto je z vidika Evropejca izolirana točka na našem planetu. Čeprav v mestu mrgoli najmodernejših avtomobilov, cestih povezav izven mesta skorj ni. Ves transport poteka po reki in z letali. Domačini so kljub "osamljenosti" dobro poskrbljeni. Gospodartvo v razcvetu jim omogoča dostop prav do vseh dobrin.

Nočno kopanje v Amazonki.

Okusni sir z limono.

Klima v mestu je nevzdržna. Nekoč močno namočeno območje, se je danes zaradi vseh klimatskih sprememb in mestne klime skorajda osušilo.V času najinga obiska so beležili že dobra dva meseca brez padavin. To pomeni, da so temperature ekstremne. Zjutraj je termometer v najini sobi, kljub ventilatorju, ob pol sedmih kazal 37 ºC.  Tako je prva jutranja destinacija, ko zapustiš "prešvicano" posteljo tuš. Večinoma belo prebivalstvo, ki je že navajeno na stanje, se tušira tudi do 3x dnevno. Midva, sva se morala tako tuširati tudi po 5x. Južnja Amerika je res pravi šok za telo. :)

Baubau z Amazonke.

Amazonske specialitete z ulice.

Os nossos amigos.

Brazilka na tržnici.

Super družba.

Pred indijansko kolibo za pridelovanje kavčuka.

Družina, ki naju je gostoljubno sprejela, nama je razkazala vse čare anazonske prestolnice. Glavna atrakcija je kulinarika. Ker nisva ravno ljubitelja rib, sva uživala v vse mogočem sadju.

Vse iz amazonskih semen + Mitja :)

Ko bom zrasla...

AMAZONKA

Amazonka kamor seže pogled.

Reka, ki jo v večini vsi poznamo kot Amazonko v resnici tekom svojega toka zamenja kar nekaj imen. Izvira visoko v  peruanskih Andih. Na tromejo Peru-Kolumbija-Brazilija priteče pod imenom río Solimões in je že široka za dober piranski zaliv.

Gnača na sosednji ladji.

Izplula sva iz Tabatinge, brazilskega naselja, ki skupaj z kolumbijsko Leticio tvori  pravo mesto ločeno s mejnim prehodom. Kakor je bilo pričakovati sva v Tabatingi naletela na presrečne Brazilce, ki pa na žalost za bregove Amazonke iz ekološkega vidika slabo skrbijo.
Po strogem carinskem pregledu (pregledovanju vsega kar sva imela sabo), sva se vkrcala na ladjo med prvimi. Tako sva si uspela priboriti (by lonly planet) najboljšo pozicijo za montiranje visečih mrež.

Smisel življenja...

Soseda na levi.

Vendar najino veselje ni trajalo dolgo, saj so se ostali potniki kmalu pričeli vrivati med naju, nad naju, pod naju etc. Kar na enkrat je bilo na krovu vsaj 100 odraslih  in še vsaj enkrat toliko otrok. Gneča je bila vredna marsikatere fotografije.

Uživancija je bila popolna. Visenje v mreži na leni, mogočni reki, katere bregovi so veliko bolj naseljeni kot sva si sprva predstavljala. Ladja na reki prevzame funkcijo avtobusa.Vsake toliko zapelje v kakšno manjše pristanišče. Natovori npr. telegrfske stebre in raztovori gazirane pijače, ljudje se vkrcajo ali izkarcajo.

Draga vas domača.

V štirih dneh plutja sva drvela mimo mestec in manjših vasi. Domačije so skromne, a električna napeljava dosega tudi najrevnejše.

Prevozno sredstvo.

Pravi kmeti :)

Ob sončnem zahodu...

Območje ob reki je poseljeno z pretežno indijanskim prebivalstvom. Plemena, ki so se nekoč preživljala izključno z lovom in nabiralništvom, pa se danes že mešajo z novimi priseljenci z drugih delov Brazilije. Belci so Amazonijo naselili zaradi gospodarskih razlogov. V obdobju, ko je bil kavčuk pomembna surovina, so ljudje drli v porečje in tu tudi obogateli. Danes, ko so kavčuk nadomestili z umetnimi materiali, se večina ljudi preživlja s ribolovom in skromnim kmetijstvom na naplavnih ravnicah.

...in ob sončnem vzhodu

Vreme je bilo muhasto. Ponoči tudi nekoliko hladno. Najhuje je bilo v popoldanskih urah, ko je tropsko sonce močno pripekalo in grelo našo bogo železno ladjo. Sopara se je vlekla kot meglica po palubi. Oblaki so se začeli zgrinjati še pred sončnim zahodom. Dež se je vlil s tako močjo, da je kljub zaščitnim zavesam na ladji nastal pravi potok. Po nevihti se je ozračje nekoliko ohladilo. Lažje je bilo zadihati. Zadnji dan, ko smo se že približevali Manausu dežja, ki bi pregnal soparo in tudi mrčes, ni bilo. Ob 18h, ko je sonce zašlo, so ladjo napadli vse mogoči insekti. Tudi do 10cm veliki hrošči so nama oteževači dostop do wc-ja in komarji ter vešče normalno dihanje. Na najino presenečenje, sva bila edina, ki sva se pustila motiti .Domačini so kljub invaziji na palubi brez težav kartali pozno v noč.

Encontro das aguas.

Le dobro uro pred Manausom, po 1150km vožnje smo le dospeli do prave Amazonke. Tu se namreč združita veliki reki río Solimões in río Negro. Obe skupaj tvorita reko Amazonas. Sotočje teh dveh rek je prava turistična atrakcija. Zaradi različne temperature in Ph-ja pride do mešanje voda šele po dobrih 5km. Razlikujeta se tudi v barvi, tako je pojav že na daleč opazen. Kisla reka río Negro je mrtva reka. Njeno porečje pa neposeljeno.

LETICIA

BIENVENIDOS AL PULMÓN DEL MUNDO (Dobrodoši v pljučah sveta)!

Nad pljućami sveta.

Točno tak pozdrav naju je pričakal na letališču, ko sva iz mrzle Bogote prispela v porečje ene največjih rek na svetu.

Leticia, največje mesto v kolumbijski džungli, leži na stičišču kultur. Tromeja Peru-Kolumbija-Brazilija je eno živahnejših območij v amazonskem pragozdu. Ta del naše zemeljske oble je zelo težko prehoden in zaradi trgovine s kokainom tudi precej nevaren. Let iz glavnega mesta Kolumbije, je torej najlažji in tudi edini način, kako pobljižje spoznati ta prekrasen kotiček sveta. Čeprav v Leticiji živi več kot 30.000 prebivalcev, do te ni cestne povezave. Latalo je idealno prevozno sredstvo tudi zaradi božanskega razgleda. Ob pristanku namreč lahko opazuješ na milijone dreves, ki se med seboj prerivajo za dostop do svetlobe in močnih ekvatorskih žarkov. Razgled je pravzaprav nekoliko strašljiv, saj džungle ni konca. Ta se konča šele, ko se nad horizontom zlije z nebesnim svodom.

Prvi stik z nadmorko višino 0, le nekaj stopinj pod ekvatorjem, je bil klub pripravljenosti zelo presenetljiv. Že ob samem pristanku, ko je stevardesa odprla vrata in smo počasi drug za drugim lezli s krova naju je skoraj pobralo. Grozna vročina (vsaj30ºC) in skoraj 100% vlaga nobenega turista ne pustita ravnodušnega. Še težje, če ta prispe z andskih višav, ogrnjen v vsaj eno debelo jopico.

40°C vsaj 80% vlaga.

Ker je cest malo in prometa še manj, se ni bilo težko orientirati. Po prvem prehojenem kilometru, sva se vsa prpotena s polnim nahrbtnikom vode, odpravila na lov za pravo džunglsko pustolovščino. Ta se je izkazala za pravo grozljivko, saj v nekoč močno promoviranem hostlu ni bilo žive duše (če odšteješ komarje).

Living in the middle of the jungle.

Nadvse navdušena sva se odpravila na prvi tarzanski pohod. Pot naju je vodila mimo indijanskih vasic, polnih sramežljivih staršev in radovednih otroki, ki se neutrudno namakajo v enem izmed pritokov Amazonke in neprestano cmulijo sladkorni trs.

Con una mirada inocente.

.

Vsa navdušena sem od blizu opazovala uničevanje amazonskega pragozda (gradnjo ceste in požiganje primarnih drevesnih vrst) in izpopolnjevala svoje geografske spretnosti.

Čeprav je bil dan s soncem obsijan in temperature še previsoke, je naju turistična sreča kmalu zapusila. Ni trajalo več kot minuto, so se nad najinimi  visečimi mrežami že zgrinjali temno črni oblaki. Dež z vetrom je pregnal vse kar hodi po 2 ali 4 nogah. Lilo je kot iz škafa. Nevihta ni ponehala vse do zjutraj, ko sva se zbudila v oprano džungo polno vlage, a brez sledu o nočnem incidentu.

 

Čeprav Leticia med Kolumbijci ni ravno priljublejna turistična destinacija, sva midva srečala kar nekaj turistov (domačih in tujih).  Glavna atrakcija območja je seveda reka, ki se lahko pohvali z največjim pretokom na svetu. Amazonka je glavna žila območja. Vir zaslužka iz gospodarskega, prometnega in turističnega vidika. Ob najinem prvem stiku z reko oz. rečnim kanalom, naju je najprej presenetila nizka voda. Ta variira glede na deževno in sušno dobo. Ljudje se z enega brega na drug breg prevažajo v kanujih in te z veseljem zapeljejo na drugo stran v Santo Roso - prvo peruansko mesto.

Amazonas...

Imela sva srečo, da sva si floro in fauno selve ogledala že v Boliviji, saj so cene na Amazonki tudi to 5x višje.:)

Najina naloga št.1 je bila torej nakup ladijskih kart in rešitev obmejnih formalnosti.




Ker ladje proti Manausu ne izplujejo vsak dan, sva se "kratkočasila" z opazovanjem pristaniških delavcev, z poslušanjem ekstermno glasnih papig, ki napadejo mesto ob večerih, z poizkušanjem amazonskih dobrot in z spoznavanjev domačinov.

Lulo.