Lago Titicaca

 

Vožnja iz La Paza.



Copacabana.

Ob najvišje plovnem jezeru na svetu sva zmrzovala (spala s termaforjem) celih 5 dni.

Domačini, prilagojeni na višino in mraz, imajo (baje) večjo površino pljuč, več rdečih krvih telesc in občutno več hemoglobina kot navadni ljudje...tako da ne pòtrebujejo centralnega ogrevanja!! Zaradi njihove odpornosti, turistova noč ob jezeru ne mine brez vsaj 5-ih odej. Še sreča, da se je po inkovski mitologiji na jezeru rodilo sonce, ki z vso močjo greje jutra :)

Škrbaste tetke:)

V kajku pred čolnom iz torore :)

Copacabana ponoči.

Prve dni sva preživela na bolivijski Copacabani, v turističnem mestecu, kjer ne mine dan brez postrvi in prebavnih problemov :)

V programu je bilo predvsem izležavanje, veslanje po jezeru in vzpon na vrh Cerro Calvario, od koder je moč občudovati prekrasen sonči zahod.

Najpopularnejsa bolivijska destinacija je Otok Sonca (Isla del Sol), ki naju je s svojo razgibano pokrajino in golimi vzpetinami močno spominjal na Mediteran.

Na inkovskem-žrtvenem kamnu.

Me and my monkey.



Mediteran na 4000m :)



Samska in porocena!

Kljub vsemogočim protestom, sva uspela prečkati mejo in si ogledati pravljične plavajoče otoke. Ljudstvo Uros, živi povsem izolirano, na slamnatih otočkih. Tradicionalno so se preživljali z ribolovom, danes pa so povsem odvisni od turizma. Čeprav, so že povsem skomercializirani, še vedno ohranjajo tradicionalno, edinstveno kulturo.

Samska Ana :)

Domača opravila :)

Prevoz z otoka do otoka.