četrtek, 30. junij 2011

SALKANTAY in MACHU PICCHU

Izgubljeno inkovsko mesto Machu picchu je težko dostopno, saj leži globoko v džungli. Najlažje dostopno je s privatnim čilenskim vlakom, ki je absolutno predrag za backpackerski žep :).
Po nekaj dnevnem zbiranju informacij, sva se odpravila na pot v lastni režiji.
Kam? Nazaj v planinski raj :)!
Najprej sva se z osebnim avtomobilom pripeljala do Mollepate, 2800 n. v.. Od tu naju je pot vodila strmo navzgor do baznega kampa, kjer sva po šestih urah hoje prenočila.
Pura vida ...
Bila sva prava atrakcija vsem vodenim turistom, ki so ob plačilu 200$ prispeli nekaj ur za nama.
Plačilo na roke lokalnim prebivalcem se je izkazalo za pravi previlegij, saj sva bila deležna prave romantične večerje v kamniti koči v družbi morskih prašičkov ter odprtega ognja.
Pašta 1A.
Vzpon sva naslednje jutro nadaljevala. Po dobrih dveh ,ob pomankanju kisika na poti, sva premagala 1000 m.n.v.. Pri tem nama je bila v veliko pomoč koka, ki pozitivno vpliva na vrtoglavico, lakoto, žejo in pomankanje kisika.

Če placas gre lažje ...
Pot navzgor.
Na 4600 m.v. sva z navdušenjem poslikala vse ledenike, ki so naju obdajali. Sledil je nekaj urni sput. Snežene vršace je nadomestil oblačni tropski gozd.

El paso 4600 m.n.v..

Mistično vzdušje.

Pot v neznano :).
Prenočila sva med quechua govorečimi prebivalci. Kljub prednosti v kapaciteti pljuč, hemoglobina itd. sva po 8ih urah hoje proti vaščanom zmagala turnir v odbojki.
Naslednji dan sva srečala se eno izgubljeno dušo, ki se je potepala neorganizirano. S skupnimi močmi smo se povspeli po inkovski poti med nasadi kave do ruševin, kjer smo občudovali edinstven pogled na Machu picchu ter zeleno dolino pod njim.
Capucino, espreso, latte machiato ...
Machu piccu v ozadju.
V zgodnjih jutranjih urah "3:30" sva se z baskovskim prijateljem podala na šprint do slavnih razvalin. Med 6 urnim obiskom smo prečesali vsako luknjo ter se med srečnimi prvimi 400timi obiskovalci podali na vrh Wayna picchu.
Machu piccu "izgubljeno mesto".

Pogled iz Wayna picchu na eno izmed čudes sveta.
Ko sva že mislila, da je avantur konec je sledil dolg in mučen povratek v Cusco: 10 km hoje, 1,5h taxija in 7 ur avtobusa z obupno glasbo.
Po prihodu nazaj sva ugotovila, da je Machu picchu v pičkovcih :)

CUZCO in INTI RAYMI

Pa sva prispela...v glavno mesto inkovskega imperija:)
Mojstrska gradnja!
Cuzco je prava turistična meka, še posebej če uletiš ravno za največji festival v letu.

Predel mesta San Blas.
Mesto je zgrajeno na razvalinah nekdanje inkovske prestolnice. Španski osvajalci, da bi zatrli močno kulturo, so na inkovskih ostankih zgradili nešteto število katedral in manjših cerkva. Danes, arhitektrurni dosežki in ulični utrip privabljajo v mesto horde turistov. 
Krščanski samostan na inkovskem svetem kamnu.

Tradicionalno novoletno kosilo: pečen morski prašiček, alge, ikre, malo koruze in nekaj kruh
Ljjudstvo quechua so ohranili tradicionalno praznovanje novega leta. Novoletno predstavo uprizarjajo vsako leto, 24. junija, ob zimskem solsticiju . Festival Inti Raymi se odvija na različnih krajih Cusca, kjer več kot 1000 igralcev uprizarja srečanje ljudi iz starodavnih inkovskih provinc. Poleg nagovora Inke, tradicionalnih plesov in oblačil je moč videti, kako so žrtovali lamo v znamenje dobre letine. Vrhunec predstave je sončeva pesem, s katero priklicejo boga "Sonce" v svoje telo.
Festivala se je udelezilo vec kot 50.000 ljudi iz vsega sveta.
Prihod ljudstva iz dzunglske province..
Vojska pozdravlja Inka.


sreda, 22. junij 2011

Arequipa in dežela kanjonov

Arequipa, drugo največje mesto v Peruju, leži v vznožju treh vulkanov (6000m). Med njimi je najbolj poznan vulkan Misti, ki s svojo obliko spominja na japonsko Fujiyamo.
Vulkan El MIsti (5800m.n.v.).
Arequipo imenujejo tudi belo mesto, saj so vse njene kolonijalne zgradbe zgrajene iz belega vulkanskega kamna.
Katedrala.
V mestu sva se nastanila v hostlu, s katerega sva imela razgled na zgodovinske ulice in znan samostan Santa Catalina.
Santo Catalina.
Po nekaj dneh uživanja v topli Arequipi, sva se odpravila na odkrivanje kanjona reke Colce. 
V zgodnjih jutranjih urah...
Prva postojanka je bila razgledna točka, Cruz del Condor, s katere je v zgodnjih jutranjih urah moč opazovati najtežjega in največjega letalca. Kondor ima premer kril kar 3m, zato ga nad kanjonom globokim tudi do 1500m ni težko opaziti.

From another point of view.

I'd rather be a sparrow than a snail ... EL CONDOR PASA.
Pokrajina je pravljična, Ljudje živijo še povsem odvisni od agrikulture. Kakovost življenja se izraža predvsem v bogati kulinariki (eko pridelani zelenjavi)!

Dalec stran od ponorelega sveta :)
Hribolazenje sva začela z ekstremnim spustom. Iz 3400 m.n.v. sva prešla iz hladne in vetrovne (tierre frie) v tropsko klimo (tierro caliente) na 2000 m.n.v..


Le 1m za hrbtom...a celih 1500m pod ritjo!!

Lokalni promet 1. :)
Kljub navidezni lahki poti, sva v kanjon prispela nadvse utujena, Skok v bazen za konec dneva pa je bil pravi luksus :).
All that I can see it's just a yellow lemon tree...

Waka waka...jeee...This time for South America...
Naslednji dan, sva si zadala tezko pot. Najprej sva se povzpela mimo inkovskih obdelovalnih teras do treh vasi "bogu za nogo".

Smisel življenja je ležanje med kaktusi :)

Prekrasen dan s prekrasnim razgledom.

Tudi če bogu za hrbtom...važno je, da je cerkev!
Dokazala sva si, da sva iz pravega testa. Zadnji del poti, (1500m navpičnega vzpona) sva namreč, kjub pomanjkanju kisika na vrhu, uspela premagati v dobrih dveh urah.
Lokalni promet 2. :)
Ker se po dobri turi prileže relaksacija, sva se zadnji dan odpravila v terme.

Nothing else matters.



četrtek, 16. junij 2011

Lago Titicaca

 
Vožnja iz La Paza.

Copacabana.
Ob najvišje plovnem jezeru na svetu sva zmrzovala (spala s termaforjem) celih 5 dni.
Domačini, prilagojeni na višino in mraz, imajo (baje) večjo površino pljuč, več rdečih krvih telesc in občutno več hemoglobina kot navadni ljudje...tako da ne pòtrebujejo centralnega ogrevanja!! Zaradi njihove odpornosti, turistova noč ob jezeru ne mine brez vsaj 5-ih odej. Še sreča, da se je po inkovski mitologiji na jezeru rodilo sonce, ki z vso močjo greje jutra :)

Škrbaste tetke:)

V kajku pred čolnom iz torore :)

Copacabana ponoči.

Prve dni sva preživela na bolivijski Copacabani, v turističnem mestecu, kjer ne mine dan brez postrvi in prebavnih problemov :)
V programu je bilo predvsem izležavanje, veslanje po jezeru in vzpon na vrh Cerro Calvario, od koder je moč občudovati prekrasen sonči zahod.
Najpopularnejsa bolivijska destinacija je Otok Sonca (Isla del Sol), ki naju je s svojo razgibano pokrajino in golimi vzpetinami močno spominjal na Mediteran.

Na inkovskem-žrtvenem kamnu.
Me and my monkey.


Mediteran na 4000m :)


Samska in porocena!



Kljub vsemogočim protestom, sva uspela prečkati mejo in si ogledati pravljične plavajoče otoke. Ljudstvo Uros, živi povsem izolirano, na slamnatih otočkih. Tradicionalno so se preživljali z ribolovom, danes pa so povsem odvisni od turizma. Čeprav, so že povsem skomercializirani, še vedno ohranjajo tradicionalno, edinstveno kulturo.

Samska Ana :)

Domača opravila :)

Prevoz z otoka do otoka.

četrtek, 9. junij 2011

La Paz

Iz Rurrenabaque (0 n.m.v.) sva po 4o-tih minutah z avionom prispela v La Paz ( 3660 n.m.v.). Preden sva pristala sva občudovala vrhove bližnjih gora, ki so bile s svojimi 6000 in vec tisočaki ves čas leta nad nama.
Pogled na goro Huayna Potosi (6.088 m.n.v.).

V La Pazu je naju pričakal redek ter zelo onesnažen zrak, vendar sva se ga hitro privadila, tako nama hoja po strmih ulicah polnih ljudi in avtomobilov ni delala preglavic.

Ulice mesta.
 
Prometni kaos.
Mesto je zelo zanimivo predvsem zaradi tržnic med katerimi najbolj izstopa trg čarovnic. Tu bolivijske gospe prodajajo prav vse kar potrebuješ za takšno ali drugačno coprnijo.
Teta carovnica.


Lamini izrodki za sreco ?!
Ker na tržnicah prevladujejo najrazličnejši barvni tekstilni izdelki se seveda Ana le tem ni mogla upreti. Tako sva drugi dan na veliko nakupovala :))).


Črni trg.

Ana z mladino La Paza.

Kolonialna ulica.

Razgled na mesto.
Mitja se je opogumil ter se s kolesom odpravil na najnevarnejšo cesto na svetu. Pot je bila izjemna, saj se iz 4700 m.n.v. spustiš po 66 km dolgi cesti do nadmorske visine 1200 m..


Pričetek spusta 1.del.
Nobody's gonna slow me down :)))
Pricetek 2. dela "death road".

Nad 600m visokim klifom.


prpa :)


Ana se zaradi nevarnih okoliscin "smrti Japonke pred tednom dni" ni udelezila adrenalinske pustolovscine.