JEZUITSKI MISIJONSKI KROG

Razgled z vlaka.

San Jose de Chiquitos.

Da sva se izognila najatraktivnejšim gringo destinacijam in se navžila tradicionalnega tropsko-bolivijskega življenja, sva se podala na ogled petih vasi, ki slovijo po jezuitskih misijonskih cerkvah.

Z vlakom sva pozno popoldne prispela v mesto San Jose de Chiquitos. Po nastanitvi sva si ogledala cerkev, ki naju je s svojim unikatnim izgledom in freskami fascinirala. Ostali štirje kraji, so naju poleg cerkva presenetili z enostavnostjo in umirjenostjo prašnih ulic in ljudi.

San Miguel.

Cerkve so bile zgrajeno v 17. srtoletju po vzoru francoskih in belgijskih cerkva. Zanimive so z vidika prepletanja evropske in indijanske kultture. Jezuiti so v teh krajih popolnoma spremenili način življenja Chiquito indijancev. Sprejeli so krščansko vero in začeli gojiti sladkorni trs namenjen čez lužo.Č eprav so Jezuite po osamosvojitvi Bolivije izgnali, je ostalo krščanstvo močno zakoreninjeno.

Freske.

Eden izmed oltarjev.

Poleg indijancev in mesticev tu zivi veliko "belcev", ki so se sem preselili po drugi svetovni vojni.

Ljudje se na tem območju ukvarjajo presvsem z govedorejo in pridelovanjem soje ter riža.

Miljavznt mopedov :)

Tradicinalno življenje.

Drobljenje zrnja.

Tropsko-kmetijska pokrajina.

Na zadnji postojanki (San Ramon), kjer sva morala ves popoldan čakati na avtobus v notranjost Amazonije, sva se zamotila s pisanjem bloga in ustvarjanjem zapestnic za vaške otroke. Ti so bili zastonj izdelkov zelo veseli :).

V zameno za zapestnice je Ana dobila rožico.

SANTA CRUZ

 







KONCNO....po mesecu dni je spet VROCE kot v peklu (we like it so much)!!!!!

Santa Cruz, najvecje bolivijsko mesto gotovo ni to kar si clovek predstavlje pod imenom Bolivija.
Ljudje so vseh ras, veliko je brezilskega vpliva, hrane z vsega sveta, razlicno-govorecih imigrantov....
Najbolj naju je navdusila atmosfera v parku, kjer te za par centev postrezejo z bozansko kavo in  se bolj okusnim sveze stisnjenim sokom :)

SAMAIPATA

Hasta siempre comandante...

V Boliviji je že sam prihod na cilj pravi podvig. Ceste so slabe (ali jih skoraj ni), avtobusi pa so prave razvaline.
Ce hočes občutiti Bolivijo v Sloveniji pejt na Triglav, se spravi v pralni stroj-vklopi centrifugo in se speli po skalah :)...
Po 14 urah ciazenja po makadamu sva le prispela v 300km odaljeno Samaipato, mestece ki je znano predvsem po Inkovski utrdbi (kao Machu Pichu). 20km vzpon je bil vreden predvsem zaradi razgleda.
Okolica Samaipate je med revolucionarji znana tudi po tem, da je tu CIA nasla Che Guevarro in ga fentala :(

Med Andi in Amazonijo.

Delanje NIČA.

Nasla sva Črno Ovco :)

SUCRE

Tihožitje.

Fosili.

Jalqua people.

Po relaxiranem dopoldnevu sva odšla z avtobusom do kolonialno najpomambnejšega bolivijskega mesta. Med bivnjem nama je ves čas za petami visela 46-letna nemška učiteljica gospodinjstva. Skupaj smo obiskali vasi sramežljivih Jalqa Indijancev (verjamemjo, da jim fotografija ukrade dušo), kjer je mogoče najti prave dinozavrove stopinje ujete v prastaro kamnito podlago.

Moderni tiranozaver ....

Tradicionalno zivljenje.

Uživanje v parku.

Sucre so najpomembnejše tudijsko mesto zs pestro arhitehturo in tudi kulinariko, ki je povzročala močne težave Mitjevemu želodcu.

Banane, papaya, marakuya,jabolko, breskev, tumbo, etc.

Potosi

V zgodnjih jutranjih urahah sva prispela v najvisje lezece Bolivijsko mesto, kjer je tudi hoja po stopnicah pravi podvig. Po prespani noci sva se preselila v hostel blize centru ter odsla na vodeno turo v rudnik srebra v katerem rudarji se vedno kopljejo s krampom in lopato ter delajo v nemogocih in najhujsih razmerah kar se jih je mogoce predstavljati.
Rudarjem lahko pred vstopom turisti kupijo prakticna darila kot so sokovi, baterije ali pa dinamite po ceni 2€.

V rudniku sta se Mitja in Adam spoprijela s krampom ter poskusila pretovorit vagon rude vandar sta kaj kmalu ugotovila, da beli clovek s tezavo prezivi 5 min. dela.

Srebro, srebro...v tonah, potokih...

Legenda!!

Bratje sa juga...

Bolivia - Uyuni

Puscavska lisica.

Odhod z agencijo iz San Pedra je bil zmenjen za osmo uro zjutraj, vendar je Mitja narobe nastavil budilko: namesto ob 6:50 je naju zbudila ob 7:50. (edina stvar ki je vezana na čas pa še to za j....). Posledica je bila dirka še pred začetkom nore odprave.

Laguna Blanca.

Brez besed....

Odpeljali smo se do meje, kjer smo se vkrcali v 4x4 avtomobil s katerim smo nadaljevali 3 dnevno nepozabno doživetje po višinah Andov.

Laguna Verde.

Relax :)

Gejzirji (5000m.n.v.).

Potovali in ogledovali smo si lagune sredi puščav, doživljali razlicne vremenske spremembe ter spali sredi nicesar v luksuznem hotelu (za Bolivijske standarde). Zvečer si je bilo moč ogledati nebo svetlejše in bolj obdano z zvezdami kot kjerkoli drugje.

Veterna erozija.

Mi mamo se fajn...

Rajski hotelcek s kaminom !

On the top of the world.

Teta vikunja.

Prepoved z lamninim izrodkom.

Po dveh dneh zanimivega potovanja smo prispeli v Uyuni, kjer smo si ogledali pokopaliošče starih lokomotiv ter se podali v najvecji salari na svetu (velik pol Slovenije).

Sila skoka.

MWAAAAAA....

Best team ever :)

Aaaaaaaaaaaaa.....

San Pedro de Atacama - CHILE

Posledica višine.

Zjutraj sva ob prihodu pred hotel, kjer naju je kasneje pobral avtobus za v Čille srečala prijazni starejši par, za katerega se je izkazalo, da sta Slovenca "ne moreš, da verjameš".

Z Darjo in Janezom smo se  vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal čez nepopisno lepe in mogočne višave Andov.

Ob utrujenem prihodu v San Pedro sva si uredila prenočišče. Nato pa se podala na lov za zanimivimi in koristnimi informacijami. Ker naju je v višavah redek zrak izčrpal, sva prvi dan odsla zgodaj spat.

Valle de la Luna.

Zjutraj sva rentala kolesa ter se podala na nepozabno kolesarjenje po Valle de Luna. Dolina je izjemna, kolesarjenje pa pustolovski občutek se dodatno popestri.

Make me smile:)

Ni blo tako u izi kot zgleda!!

Podzemni rovi.

I'm like a bird.

Naslednji dan sva se ob četrti uri zjutraj z agencijo podala do gejzirjev, 4700 m visoko, kjer sva poleg gejzirjev občudovala lepote pusščve ter se kopala v termalnem vrelcu, ko so bile zunanje temparature  krepko pod niclo. Ana je ta dan trpela za višinsko boleznijo. :(

Skok na 4800m mi je pobral vse moci za nadaljne podvige.

Pred soncnim vzhodom.

King of the jungle...

jaaaaj....

With the spirit.

Potocek zubori...le da ne explodira...

Na razgleni točki.

Kasneje sva ob prihodu v dolino ponovno rentala kolesa ter v družbi psa obiskala Valle de Muerte. Ta naju je, kakor Lunina pokrajina ponovno presenetila s svojo lepoto.

Zvesti prijatlj.

Gost promet.

Zvečer sva skuhala fino piščancjo rižoto ter skupaj z ostalimi priredila pojedino.

Zadnji dan bivanja sva se proti večeru doimislila, da bova naprej v Bolivijo potovala organizirano, saj se je ta način po vseh kalkulacijah izkazal za najcenejsšga.

Oaza.

Najsusnejsa puscava na svetu.

Vulkan nad San Pedrom.