CAFAYATE

Quebrada de Cafayate.

Vinorodni okoliš je prijetna turistična točka, kjer si poleg vinskega sladoleda lahko privoščis božanske empanade in izlet po puščavi.

Vetrna erozija :)

 

Moč vetra izoblikuje izjemno pokrajino. Barvni skladi se bleščijo v soncu, osamljena drevesa in kaktusi pa pričarajo filmsko vzdušje. Sončni zahod je pika na I :)

Tinto y empanadas.

Ob sončnem zahodu.

RUINAS DE QUILMES

Ku kuc :)

Največje rusevine na argentinskem ozemlju sva si ogledala prav na veliki petek. Pot do njih je bila pravi križev pot. Ta dan sva se odločila, da bova severni del Argentine preštopala. Z malo potrplenja je bil del vožnje uspešen, a sva morala vseeno prehoditi peklensko vročih 5km.

Vožnja na pick-upu po božanski pokrajini.

Ruševine so ostanki hiš Aimara indijancev, ki so se dolgo časa upirali nadvladi Kechua indijancev in kasneje nadvladi Špancev. Vredne so ogleda predvse zaradi razgleda, ki se ponuja z vrha.

I'm the king of the valley.

AMAICHA DEL VALLE

Otroška razigranost.

Prvi vzpon.

Asfaltna cesta se konča...ostane le še prah, hiše iz blata in prijazni ljudje.

Vasica v kateri živi le 7000 prebivlcev :) ima letno 360 soncnih dni, tako da je rastlinje pričakovano puščavsko.

Na območju Amaiche se vedno v večini živijo prvotna indijanska plemena, ki močno častijo PACHAMAMO (mater zemljo). Ta jim je namenila dobre življenske pogoje, med drugim tudi bistro čisto vodo, ki priteka iz visokih Andov v obliki slapov.

Mrzla korita.

TAFI DEL VALLE

Pohod.

Po prvem višinskem vzponu sva morala najprej izenačiti tlak v šamponih in kremah (preden explodira vsa embalaža).

V nasprotju s pričakovanji so tu dnevne temperature precej visoke. Povsem primerne za prvi tracking.

Po sončnem zahodu, pa se temperature mocčo spustijo, tako da pomaga le se topel mate (tipicčn argentinski čaj, brez katerega ljudje ne grejo nikamor) in kup odej.

Relikti.

Najina kamnita sobica.

Tucuman

La catedral.

Po 12 urah vožnje sva prispela v najmanjšo provinco v Argentini, kjer sva se nastanila v hostlu katerega dvorane so spominjale na star samostan. Prvo noč sva se srečala s prijatelji, domačini, ki sezonsko prihajajo v Bovec vozit rafte, kajake ...

Night view.

Kao Corcovado :)

Drugi dan sva odšla na samostojno potepanje v predgorje Andov, kjer sva si ogledala četrti največji kip kristusa v Juzni Ameriki, se ustavil na prelepi razgledni točki nad mestom Tucuman ter si ogledala prave divje zverine v rezervatu.

Med evkaliptusi.

Najvecji glodalec na svetu.

Muci :)

Naslednji dan bivanja sva izkoristila za ogled letovišča ob jezeru, vendar sva kmalu ob prihodu ugotovila, da je v tem casu zime s 30 stopinjami celzija kraj neobiskan ter vse aktivnosti zaprte.

Resistencia

Po priporocilih prodajalke avtobusnih kart sva pristala v mestu čudovitih skulptur (tako vsaj piše). Ker sva bila edina turista in ker ni bil nobene pametne turisticne infrastrukture in  zemljevida sva nasla le 2 umazana in neprivlačna kipa ter se še isti vecer odpravila naprej....

V centru mesta prazen bazen,....

Puerto Iguacu

Evuala...in že sva na argentinski strani :)

Que hermosura!

That's the power.

Mesto je zanimivo predvsem z vidika cenejše hrane kot sva jo bila vajena v Braziliji.

Ogledala sva si slapove še z argentinske strani, saj so zaradi lažjega dostopa do veličastnega Hudicevega grla privlačnejši.

Prezivela sva najin prvi luksuzni nočni avtobus. Obilica hrane in sedeži tik nad voznikom :)

Uživancija.

FOZ DE IGUAÇU

Po 16 urah cijazenja na avtobusu sva le prispela v obmejno mesto znano predvsem po znamenitih slapovih, ki se ravno v tem trenutku potegujejo za novih 7 naravnih čudes sveta.

MI2!

Tokrat sva res imela srečo z vremenom in z hostlom (kampom). Spoznala sva odtrgan folk in uživala v bazenu pred šotorom.

5*

Me and Luis.

Najina prva turistična točka so bili seveda slapovi na Brazilski strani. Ta je bolj panoramska , zato nič manj vredna obiska. Slapovi s svojo mogočnostjo in lepoto vsakemu vzamejo sapo.

Rio Iguaçu.

Kaos.

Naslednja atrakcija Foza je nakupovanje na drugi strani meje...tokrat na Paraguajski strani. Prečkanje meje te pripelje v povsem nov (drug) svet. Čistoca se sprevrže v umazanijo, tišina v obupno kričanje in prepričevanje...cene pa padejo tudi za 200%. To izkoriščajo predvsem Arabci, ki so odlični trgovci in si kopljejo bajna bogastva na račun nerazvite države brez davkov. Brazilci tu na veliko kupujejo elektroniko in ostale stvari, kot so zimske odeje (počasi prihaja zima, 25°C). Tudi sama sva prečekirala situacijo in se odločila, da bova skupaj z elektroniko v Evropo uvažala tudi avte. Nov BMW namreč na Paraguajski strani meje stane le 10.000$ (ce poznas pravega Arabca).

Kajenje znotraj trgovine zaželjeno.

.Vreden obiska je tudi drugi največji jez na svetu, ki si ga delita obe drzavi, Brazilija in Paraguaj. ITAIPU BINACIONAL proizvede v sekundi toliko energije, da omogoci uporabo trenutne elektrike celi Sloveniji (in še ostane). Od te elektrarne živi cel Paraguay. Odvečno elektriko namrec nazaj prodaja Braziliji.

SAO PAULO - mesto z največ helikopterji na svetu

In že sva v največjem mestu Južne Amerike.

Sao Paulo.

Mesto je kot Rim, zgrajeno na samih gričih, kar močno izčrpa vsakega pešočega raziskovalca. Komaj sva se utaborila na najvisjem vrhu v Villi Magdaleni, soseski, ki  slovi po bohemskih ateljejih, bogataših in dobrih žurih. Najprej sva imela namen ostati v mestu vec dni, a so naju U2-ji pregnali :) S svojim koncertom so povzročili pravo evforijo v celotni Braziliji. Vsa mladina je navalila v Sao Paulo. Tako nama ni ostalo nič drugega. kot postaviti šotor na strehi hostla ter si tako zagotoviti lezišče v megametropili.

Kampiranje na strehi.

Mesto kot mesto ni nič posebnega. Preseneti pa norišnica na ulicah (19 milijonov ljudi), kaos na cestah (142 km zastojev ob 6pm), hitrost podzemne železnice (v 1 minuti pripeljejo 3-je vlaki na isti liniji, a kjub temu je občutek sardele v konzervi neizbežen), neskončno število stolpnic in gneča helikopterjev nad mestom...

Gastronomija.

Sadje, sadje, sadje...

Se (katedrala).

TRINIDADE

..lezanje na plazi...

Že kar nekaj let je minilo odkar sem nazadnje brezkrbno na plaži zabijala čas. Prav zato je bila moja velika želja taborjenje nekje ob morju. Iz Parati-ja sva se odpravila v vasico Trinidade, ki je znana po srfarskih valovih in lepih plažah. Utaborila sva se skoraj povsem na plažo k sreci pod polivinilasto streho. Cele tri dni je mocno namakalo tako da nisem mogla uresniciti vseh sanj o lezanju na plazi. Se mi je pa izpolnila želja po delanju nič. :)

                               

Plaza 1.

Plaza 2.

Plaza 3.

PARATY

Caipirinha.

Kolonialna ulica.

...do sedaj še ni minil dan brez tropskega tuša :(

V Paraty-ju sva se naselila v hostel, dala v pralnico vse smrdljive cunje in po dolgem času uzivala suhost. Drugi dan sva šla na slap znan kot tobogan, kjer je Mitja preikušal kaskaderske veščine. Sprehodila sva se po lepem starem kolonialnem centru mesta.  Mesto je zaščiteno pod Unescom  in je ena izmed največjih znamenitostih  v jugovzhodnem delu države.  Ob  večerih, ko je intenzivno namakalo sva uživala v poslušanju bosse-nove in prvicčposkusila njihove tradicionalne slaščice, za katere moram priznati da so božanske. Predvsem sadne :)

Brazilsko podezelje.

Staro mestno jedro.

Svega in svašta.